main hallway

dante

prsti so jo boleli, v blazinicah so se poznale tanke vdolbine, toliko časa je močno pritiskala na strune in skušala osvojiti zapleteno zaporedje težkih akordov na kitari. ji je uspelo? ne. morda je bila ravno zato malo slabše volje in najraje bi se zaprla v sobo in spala, ali pa vpila, ali pa poskusila še enkrat. ampak zdelo se ji je, da verjetno to ne bi bilo najbolje zanjo, zato je, kar skupaj s kitaro, odšla malo po akademiji in iskala kotiček, kjer bi se lahko malo sprostila. verjetno ji klima v sobi ni najbolj ugajala. ljudi ni bilo veliko, ni bila prepričana zakaj je tako, a bilo ji je tudi vseeno. morda se dogaja kakšna tradicionalna stvar te šole, za katero akemi še ne ve. pa saj je pravzaprav vseeno, samo nekam se rabi usesti. z očmi je iskala primeren prostor in se prebila skozi skupinico mlajših morojev, nato pa našla prijeten prostor ob steni hodnika. usedla se je in v naročje vzela kitaro -bila je akustična, nad električno je za tisti dan namreč obupala - in zavzdihnila. bila je na takem prostoru, kjer prevelike pozornosti ni zbujala in to ji je bilo všeč. pravzaprav je na nek način upala, da je ne bo opazl nihče. prijela je za vrat kitare in prste postavila na svoja mesta, nato pa začela igrati. sredi pesmi si jje premislila in še enkrat poskusila z isto stvarjo, nad katero je prej obupaka. morda ji na akustični uspe. skoraj je že zaigrala, ko se je pri neki točki spet zmotila. "ksa," je zaklela v japonskem jeziku in mrko pogledala inštrument, ki je počival v njenem naročju.

ko je zaslišala glas, je dvignila pogled in zagledala starega znanca, ob katerem se je na njenem obrazu za trenutek zarisal nasmešek veselja, a je takoj zmajala z glavo in mu odgovorila. "kore kiri ga nai. kore wa baka desu" je pokazala na kitaro. res je bila neumna. trenutno. in v svojem poskušanju prav zares ni videla smisla. a dante je imel prav, zato je zavzdihnila in nekaj zamrmrala. "pa saj še nisem popolnoma obupala, samo na živce mi gre, ker ne morem zaigrati, pa če še tako poskušam." namrdnila se je. pa saj njega to verjetno sploh ni zanimalo, zato ga je pogledala že malo bolj sproščeno. "lepo te je spet videti," je rekla z nasmeškom. "kje si se potepal?" na japonskem jo je dante naučil ogromno stvari in bila mu je hvaležna, v tistem trenutku pa je dobila neko novo idejo. morda bi jo lahko spet učil. "hej!" ga je pogledala z iskrivimi očmi. "a bi me lahko še kaj naučil? na primer ... kaj bolj fizičnega. karate?" navdušeno ga jje pogledala. od vedno si je želela znati karate. navsezadnje je bil del japonske kulture in jo je zato še toliko bolj fasciniral, sploh pa je hotela dokazati, da tudi moroji niso tako zelo nemočni kot vsi pravijo. verjetno res ne bo tako dobra kot dante in ostali dampirji, kakšno kost bo pa ja prelomila, kajne? čeprav je bil karate bolj namenjen iskanju notranjega duha ... a nje to tisti trenutek ni zanimalo. zbudila se je z mišljenja in se pričakujoče zazrla vanj, upala je, da se bo z njeno idejo strinjal.

namrdnila se je. "saj ni neumno, v bistvu to zelo rada počnem..." je zamrmrala. a imel je prav. ne sme obupati. "a zdajle naj dokončam" pogledala ga je, ker ni točno vedela kaj hoče od nje. dvomila je, da temnolasec kaj ve o igranju kitare in da bi jj lahko pomagal, a pri njem nikoli ni bila prepričana. že na japonskem ji je vedno, ko jje mislila, da jo je naučil že vse, pokazal neko novo stvar. res pa je, da prej niti ni vedela kaj vse se lahko nauči. še vedno ni bila povsem prepričana, pravzaprav. nasmehnila se je njegovemu odgovoru. besela jje bila, ko so bili drugi veseli, da jo vidijo. to je na nek način pomenilo, da je dobra osebica in da ni ravno sovražena z vseh strani. pa saj, tega nikoli ni čutila. vedno je bila ljubljena, tako doma kot med prijatelji in bila je vesela, da je bilo tako. skomignila je z rameni. ni mu hotela povedati zakaj je tu. "no ... am. starša sta tu dobila službo, pa smo prišli," se je zlagala in si zaželela, da bi rekla kaj drugega. na primer, da je tudi ona potovala. "in delam na albumu," je hitro dodala. to ni bilo tako zelo daleč od resnice. nameravala je začeti z delom.in to je skoraj enako. prikimala je njegovim besedam. "obljubim," je navdušeno zaploskala in parkrat poskočila. začel ji je razlagati in to je pomenilo, da je zares za, zato ga niti ni poslušala in mu je skočila v objem. "najboljši si, hvala!" odskočila je stran in ga pogledala. "am ... zdaj pa prosim ponovi še enkrat ..." nekaj o padanju in udarcih ... saj bo ponovil.