mozaik njenega jutranjega življenja po prekrokani noči je bil kot velikanski mehurček, ki se bo zdaj zdaj razpočil. z odejo se je pokrila čez glavo, da bi tako omilila bolečino v glavi. neznosno ji je kljuvalo v čelu in imela je občutek, kot da ji bo slej ali prej počila. z rokami se je prijela za glavo in si pritiskala načelo. zabava prejšnje oči, občutek svobode, vonj po dimu in okus po alkoholu vse to je prinašala posledice. nadia pa jih je tako rekoč bolj slabo prenašala. ošinila je budilko na nočni omarici in sosednjo posteljo. o njeni sostanovalki ni bilo ne duha ne sluha, kar jo je pravzaprav rahlo veselilo, saj tako rekoč v takšnem stanju resnično ni imela želje imeti opravka z ljudmi. še posebej s takimi, ki bi ji karkoli očitali. samo je tako ali tako vedela, kaj jo čaka naslednji dan, ato se ji je zdelo popolno nesmiselno, da se drugi ukvarjajo z njo. sama se je povsem zavedala posledic, ki jih bo nosila. pa naj je šlo za bedarijo takšno ali drugačno.
z neznosno muko se skobacala iz postelje. skočila je pod hladno prho, da se je osvežila in sprostila mišice. hladna voda je prijala njenemu utrujenemu telesu, ki je bil še vedno ovit val vonj, ki so jo prejšnjo noč omamili. medtem, ko si je z brisačo brisala mokre lase se je vrnila v spalnico. imela je občutek, da ni sama. odmaknila je brisačo izpred oči in za pred sabo zagledala jane, ki začudeno zrla vanj. njena cimra se je očitno vrnila. » kaj? nisi nikoli videla dekle v spodnjicah?« se ji je norčavo zasmejala. z jane sta imeli nenavaden odnos, ki ga še nadia sama ni mogla povsem definirati. punca je bila povsem neškodljiva. vendar ravno ta občutek, da imaš za sostanovalca oseba, ki bi jo na trenutke lahko enačil z duhom je naidii šel strašansko na živce. nekako pa se je še vedno trudila z njunim odnos. jane se ji kljub vsemu ni zdela napačna. ravno nasprotno nadia jo je želela malo »zbuditi« iz njene otroške sanjavosti. nadia pa je zanjo imela nekako občutek, kot da jane nekako ne more dojeti njenega življenja. » ljubica, navadi se, da imaš za cimro … nadio georgievo.« z rokami je zmagoslavno pokazala nase, kot da se povsem zaveda kakšna je hkrati pa nima niti najmanjšega namena, da to spremeni. nadia se je mogoče trudila z odnosom, vendar tako, da je bila takšna kot je. » nasmehnila se je in stopile do svoje omarice ter pobrskala za tableto. » samo tableta za glavobol je. » in ji pokazala belo tabletko, ki naj bi vsaj malo omilila njeno bolečino. neprijetno se je počutila, ker je imela občutek, da je punca nadzorovala vsak njen gib, vsako njeno potezo. na svojem telesu je čutila njene oči.
jane
.
