fm: dorm 001

v majhni obveščevalni napravici, slični walkie-talkie telefončku je zapiskalo. zopet so ga prebudili kriki, le da tokrat niso bili njegovi. zadnji teden je spal klišejsko rečeno kakor angelček. od kar je v rusiji ubil svojega očeta, zato ker so tega spremenili v strigoja je imel mikhail konstantne nočne more. ni minilo noči, da se ne bi sredi le te prepoten utapljal v lastnem kričanju. ni bilo tableta, uspavala, žganja, česarkoli s čimer bi lahko izbrisal tisto podobo pošasti žgočih rdečih oči.

z roko je zamahnil proti omarici in napravica je zadela tla. dvakrat je zamežikal, skobacal rjuho in se hitro opravil proti morojskem domu. bil je deževen in turoben dan. tudi temperature so bile za ta letni čas relativno nizke. gola in razkrita koža na njegovih prsih se je še pred vstopom na toplo uspela naježiti. "gospodična dragomir? - " tiho je pristopil do njene postelje. "leonie? vse je vredu. tukaj sem." je pomolčal in počepnil ob leseno ogrodje morojkine postelje.

| leonie |

"pomiri se. samo dihaj." ji je velel v mirnem in zbranem tonu. še kako predobro je poznal to silno tesnobo v prsih. "na akademiji sva. varna si. tukaj sem. vse je vredu. samo - samo nočna mora je bila." samo. nekoliko je zajecljal. svojo ogromno dlan je ovil okoli njene majcene in ledeno hladne. tresla se je. "bi mogoče vodo?" je vprašal komaj slišno. prosto dlan je položil na njeno čelo, samo da je preveril, ali je morojka slučajno vročična. nato je zdrknil pod njeno odejo. bila je čisto premočena. popustil je oprijem, ona pa se ga je še vedno močno oklepala kot pijanec plota.

nujno je potrebovala nekaj svežih oblačil, drugače bo še zares zbolela. "ah, leonie. vsega sem že navajen," kotički njegovih ustnic so se ukrivili v rahel nasmešek. "tole, da me zbujaš sredi noči je še mačji kašelj. bolj se mi smili tvoja cimra," se je pošalil. "poleg tega je to moja služba. to, da skrbim zate." bil je dampir, varuh. kaj drugega bi mu sploh še preostalo? "je pa res - če bi naju kdo videl bi si stvar mogoče razlagal čisto drugače," je nadaljeval in nakazal na njuni razgaljeni telesi in na tiste, ki tako radi otresajo svoje dolge in strupene jezike. 

| leonie |

"no, vseeno dvomim, da bi šolski psihiater prihajal k tebi sredi noči. oziroma dneva." je skomignil z rameni. nekoliko se mu je uspelo nasmehniti. ne glede v kakšem stanju je bila, še vedno je bila sposobna pokati šale. "kakšne so bile? sanje? si sanjala to kot ponavadi? podobe?" iz njegovih ust se je sprožil pravi plaz vprašanj. nerodno je pokašljal. "oprosti, ne bi te smel spraševati tega. verjamem, da je to trenutno zadnja stvar o kateri hočeš govoriti. lahko mi poveš, samo če bo tebi potem lažje." pogledal jo je. nekoliko se je pomirila. njegov topel, mišičast dotik ji je dobro del. očitno. "jaz naprimer nisem imel nikogar. s katerim bi se lahko pogovoril o svojim morah. čeprav dvomim, da bi mi kaj pomagalo." je odsotno skomignil z rameni.  "ah, ja. dobro veš kaj menim o tvoji uporabi prisile, ampak v takšni situaciji bi verjetno utihnil in ti prepustil ta tvoj - čira čara moment." res je, uporabo prisile je podpiral samo v strogo določenih in urgentnih situacijah. ni mu bilo rado, da leonie uporablja prisilo, kar pa seveda ni pomenilo, da tega ni počela za njegovim hrbtom. pa saj ni bilo važno. "ohoho, za povrh tudi izkoriščevalska? res? kaj vse bom danes še izvedel in tudi ahm pozabil?" se je potuhnjeno zasmejal in nekoliko nagubal čelo ter svoje vprašanje podkrepil z privzdigom obrvi.

| leonie |

zvenelo mu je tako znano. pozorno je poslušal. nudil ji je oporo.ob njeni razlagi sanj se je tudi mikhailu za trenutek stemnilo pred očmi. videl ga je. očeta. čisto drugačnega. v njem ni bilo zaslediti čisto nič več morojskega. njeno telo se je streslo. tudi sam se je predramil. "pozabi sedaj na to. bile so samo sanje. odpočiti si moraš leonie," je pomirjeno rekel in prikimal svojemu ukazu. "more? hm, ne. zadnji teden spim kot angelček." da se v tem skriva kaj nenavadnega, sumljivega - na to niti pomislil ni. "leonie, kdaj praviš so se tebi začele more?" v njegovem glasu je bilo jasno zaslediti košček suma. ustnice je nekoliko bolj strogo oblikoval v tanko, ravno linijo. privzdignil je obrvi. "res ne bi rad pojasnjeval nadrejenim, kaj ob tej uri počnem v dekliškem domu, ob postelji svoje varovanke. napol gol." zasmejal se je. pristno. nekaj je zaškripalo. mikhail je pozorno dvignil glavo in prisluhnil. nakazal ji je naj ostane tiho. odmev čevljev je bil čedalje glasnejši. nekdo se je približal vratom.iztrgal se je iz njenega oprijema in planil pokonci. očitno bo morojka res morala uporabiti prisilo. še preden bi se mu uspelo nekako izmuzniti je nekdo odprl vrata. bila je dežurna varuhinja. iskala je mikhaila, ni ga bilo v njegovih sobanah, a ga je očitno uspela najti. nekoliko nelagodno se je odkašljal in pristopil k varuhinji. s kotičkom oči je preveril leonie. očitno se je pretvarjala da spi. odlično se je pretvarjala. zaslužila bi si oskarja. ni imel časa za razlago, naslednja novica je iz mikhailovega obraza izbrisala kakršno koli sled nasmeška. "gospodična dragomir, zbudite se. odpeljati vas moramo na varno." - "strigoji so vdrli." je nekoliko bolj glasno sporočil rjavolaski. bravo, rdečeoki krvosesi očitno res niso imeli občutka za pravilen 'tajming'. "pri meni bo varna," je strogo presekal varuhinjo, ki je želela ugovarjati. očitno ga je ženska le razumela, saj se je hitro obrnila in odhitela nazaj proti ostalim. zaslišal je še več varuhov. začeli so se zbirati. dragomirjevo je moral spraviti na varno. čim hitreje.

| leonie |

panika. samo še tega mu je bilo treba. takoj, ko je varuhinja odšla je planil proti njeni omari. izvlekel je prvo jopico in trenirko, ki sta mu prišli pod roke in ju zalučal proti leonie. "ujemi!" - "in obleci se. k meni greva. ne morem okoli tekati. tak." je nekoliko prekinjeno izgobezdal in stopil pred zmedeno morojko. "prosim, samo brez panike. vidiš tole?" pokazal je na svoja znamenja, katera so mu sedaj že čisto prekrivala vrat in del hrbta. molnije, promise in zvezda. "tale," s prstom je pritisnil ob črno tintirano znamenje, katero je po obliki nekoliko spominjalo na zvezdo. "znamenje nosi rusko ime. dobiš ga, ko pobiješ toliko strigojev, da tvoji nadrejeni izgubijo štetje. sam vem, da sem jih pobil že več kot samo vojsko. lahko mi zaupaš." je prikimal in upal, da je morojki vpel vsaj malo miru. "ne bojo ti skrivili niti lasu. prej bodo morali preko mojega trupla. in zagotavljam ti, da me ni lahko kar tako ubiti." nekoliko se je nasmehnil, nato pa jo brez nadaljnih vprašanj poprijel za nadlaht in že sta zgrmela iz spalnice. vodil jo je po hodniku in stranskih poteh med domovi. vse se je odvijalo tako hitro. ko sta prišla do mikhailovih soban, jo je posedel, natočil kozarec vode in velel naj se ne premika. oblekel si je standardno črno srajco in hlače. "tisto prej," je spregovoril med oblačenjem. "vem, da nimam pravice, vendar ti ukazujem, da tega ne storiš nikoli več." zdel se je tako zbran in osredotočen. iz stare, že do dobra oguljene rjave usnjene torbe je vzel srebrni količek in si ga zataknil za pas. "dobro veš o čem govorim in lahko ti povem, da posledice prekomerne uporabe duha poznam še kako predobro. razkrinkala si se. vem, da je tole z nočnimi morami tvoje maslo leonie. lepo od tebe, vendar te vseeno prosim, da nehaš. da bi se tako žrtvovala zame? niti pod razno. velja?" še poslednjič se je obrnil proti razkuštrani morojki in v čakanju na odgovor zopet značilno nagrbančil čelo, kar je povzročilo privzdig njegovih temnih obrvi.

| leonie |

"gosp -," utihnil je. že na začetku šolanja so ga učili da mora varuh svoje varovance, torej moroje nazivati z njihovimi priimki. sploh če so ti poleg vsega še plemiškega rodu. tako naj bi izkazovali spoštovanje in svojo podrejenost. "leonie. lepo te prosim leonie. nič mi nisi dolžna! mar ne vidiš, kako močno te razjeda? vem, da se začne z majhnimi rečmi, kot so ptički, zajčki, mucice in ostale male živali, vendar tudi vem, da pri temu nikoli ne ostane. kaj če se poškodujem? kaj če se poškoduje kdo, ki ti je blizu? staviti grem, da boš uporabila duha, da bi ozdravila tistega, ki bi te potreboval. se sploh zavedaš koliko reskiraš? čisto si podobna svoji materi." zopet je začel gobezdati. bilo je samo še vprašanje časa, kdaj se bo kateri od varuhov ustavil in potrkal na vrata ali mikhail rabi pisno prošnjo, da bi se jim pridružil. "če nekoga zasenčiš..." potem nastane sranje. tako mikhail, včasih je bolje da ostaneš tiho, že tako ji je moralo biti dovolj hudo. ni vedel koliko morojka ve o sposobnostih in uporabi svojega elementa ter kako zelo ji lahko udari na psiho, čeprav mu je z spretno odpravo nočnih mor že dokazala, da prav dosti. njuna pogleda sta se srečala. zaklenila. bi jo rešil? bi zanjo tvegal življenje? bi umrl? zakaj ga je vse skupaj tako spominjalo na tisto noč, ko je rešil svojega kretenskega brata, ubil svojega očeta in želel, da se dogodek ne bi nikoli zgodil? leonie ni bila issac. ni bila sebična, ni bila pokroviteljska. ona ni bila čisto nič morojskega. tako topla in ljubeča. še enkrat, bi umrl zanjo? takoj. najraje bi ji zakričal. umrl bi že samo če bi ga za to prosila ona. "to je moje delo. služba." je hladno odgovoril in kontriral svojemu umu. ponavadi je bil odličen v manipuliranju z lastnimi čustvi. tokrat se je raje obrnil stran. rjava usnjena torba je zadela lesena tla. prej lično zloženi količki so zaropozali. pograbil je še nekaj dodatnih stvari. ni je več pogledal. bal se je, da ga bo tokrat izdala lastna maska, katero si je zaradi takih primerov nadal že na prvem mestu.

| leonie |

zakaj se je dekle sploh odločilo, da se žrtvuje za nekoga kot je on? ni bil vreden njene pomoči. "prosim te, ne vtikaj se več v moje življenje! nikoli te nisem prosil, da mi s pomočjo tvojega predragega elementa vzameš more. vem, da si mi hotela le pomagati, a ne smem pustiti, da se tako žrtvuješ zame. za vsem tem stoji veliko več, kot je le videti. veliko več bolečine, trpljenja in ta bolečina je še edina stvar, ki me ohranja pri trezni glavi. samo tako bom res lahko opravil svoj zadani cilj. srečen bom šele takrat, ko bom sam dosegel svoje zadoščenje." je nekoliko nepremišljeno izpustil v nesramnem glasu. tega si res ni zaslužila. poklapano je sklonil glavo in se zopet posvetil torbi z količki, čeprav je že šestič pregledoval, če res vse stoji na svojem mestu. ko je tako govorila o temu hudičevemu elementu, ga je vse skupaj samo še bolj podkurilo. ni vedel kaj ga je v tem trenutku bolj spravljalo ob živce - to da ga vse skupaj spominja na njegovega osovraženega polbrata ali to, da se je punca pripravljena uničevati pred njegovimi očmi, on pa ne bo mogel narediti čisto nič, da bi jo lahko rešil pred popolnim propadom. "ni res leonie! duh te bo uničil! zmešalo se ti bo! no pa mi zanikaj, da se ne počutiš totalno na tleh vsakič, ko ga uporabiš." zvenel je tako prekleto zaščitniško. pokroviteljsko. najraje bi jo zavil v vato in se po robu postavil vsakomur, ki bi se ji želel približati na manj kot meter. zmajal je z glavo. "ne razumeš. ne gre se mi za denar," prekinila ga je z nenadnim poljubom na čelo. gorel je. cel je gorel. "pojdi! skrij se v kopalnico. ne pridi ven dokler ti ne rečem oziroma dokler sam osebno ne pridem pote okej!?" potisnil jo je vstran. moral jo je spraviti od tu. "obljubim, da pridem pote. samo ne hodi nikamor!" njegove velike dlani so zaobjele njena ramena in jo nekoliko stresla. bitje njegovega srca se je pospešilo in skozi kri mu je planil nov val adrenalina. bila je tako krhka, da bi jo pod svojimi mišičastimi rokami zdrobil brez večjih težav. počakal je. ni smel dopustiti, da ga vidi takega. tako pošastnega. niti najmanj podobnega princu, ki pred nevarnostjo reši svojo ljubljeno princesko. zavihtel je srebrni količek in kotički njegovih ustnic so se zadovoljno zavihali v nasmešek. stopil je pred prag in se pogumno soočil z rdečeokim krvosesom. gosta rdečkasta tekočina je brizgnila po njegovem obrazu. strigoj z zapičenim količkom in prerezanim goltancem je obležal na tleh.

| leonie |