the pavilion

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 5:11 pm

THIS IS FOR; MIKHAIL IVANOV
to je bil že šesti, ne sedmi mogoče, plastični kozarček z vsebino alkohola, ki ga je amelia držala v rokah. pravzaprav ni vedela koliko je dejansko spila, ampak v glavi se ji je precej vrtelo in prav malo ji je bilo mar če se te noči ne bo spomnila. kar je vedela je to, da se je prekleto dobro zabavala in vsake dobre zabave, kakršna je bila ta, se jo je amelia naravno veselila. postavala je okoli paviljona nekje v središču gozda, ki je obdajal akademijo in se za trenutek usedla na njegov rob, saj se ji tokrat preveč zavrtelo. na vsa usta se je smejala kot da bi bilo zares nekaj ekstremno smešnega med tem pa s prstom pomignila bližnjemu moroju ali dampirju - tega ni vedela, naj pride bližje in se z njo malce pogovori ali pa khm... še kaj drugega. kakorkoli nasmešek na fantovem obrazu je kmalu izginil in zavedla se je, da so vsi nenadoma utihnili. zabava se je preprosto končala, težava pa je ležala naravnost v mikhailu. ne da bi prej dobro razmislila je zgrmela proti njemu čeprav v svojih korakih ni držala ravne črte, saj se je pomikala precej levo in desno. "ti... kako si lahko kaj takega dovoliš? kdo misliš da si - ustaviš prekleto dobro zabavo kar tako!" se je amelia zavedla govoriti čeprav dejansko ni premišljevala kakšne besede je izrekla. ko je prišla dovolj blizu njega je kazalec desne roke postavila na njegove prsi in ga prav strogo pogledala. vse skupaj je bilo naravnost smešno, že zaradi njune zgodovine.

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 5:28 pm

še preden bi imel kakršno koli možnost ugovarjanja so ostali varuhi pobrali šila in kopita ter ga tako pustili samega. čredo pijanih mulcev mu bo pa že uspelo ukrotiti. tako ali tako se ga vsi bojijo, samo že če jih pogleda nekoliko bolj postrani. "končajte," je strogo rekel medtem, ko je svoje telo togo privlekel do paviljona, točke alkoholiziranih mladoletnikov. "v svoje domove. takoj!" povzdignil je glas. vsi okoli njega so obmolčali. vsi razen nje. rjavolaske, kateri je uspelo privijugati do njega. "vi gospodična conta pa boste šli z menoj," je hladno rekel, jo poprijel za zapestje in ji roko skorajda grobo potisnil nazaj ob njen anoreksičen trup.

počakal je da se prestrašene in radovedne oči okoli njiju poberejo nazaj v domove in tako izpolnijo njegov ukaz. sklonil se je in pobral prazen rdeči lonček v kateremu se je po vonju sodeč prej nahajalo pivo. "nevem kaj je bolj butasto. tvoje vedenje ali dejstvo, da bi se verjetno prebudila v lastnem bruhanju, če ostali varuhi nebi opazili vaše male zabavice in tako poslali mene, da vas preženem tam kamor spadate ob taki uri!" je siknil in pokazal na svojo zapestno uro, nato pa se ozrl proti domovom. tisti najbolj pijani so se še vedno mojstrili najti pot nazaj domov.

| amelia |

thanks joanne!

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 5:45 pm

THIS IS FOR; MIKHAIL IVANOV
"auč... to pa boli, res." dlan si je pritisnila ob srce in pri tem zavila z očmi. seveda je namigovala na odrinjeno roko, ki se je poprej dotikala njegovih prsi. pogledala je okoli sebe in se zavedla da mladoletniki pridno in nekoliko prestrašeno odhajajo nazaj v svoje domove. kakšni bedaki! kaj nas bodo vrgli v ječo, če slučajno ne bomo izpolnili ukazov? pozornost je nato kmalu usmerila nazaj v svojega sogovorca, če bi temu lahko tako sploh rekla. "ne bodi tako zelo zategnjen. in verjemi, sem že veliko dekle, ki bi znalo najti pot nazaj domov." tako kot vsakič... pri tej informaciji se je seveda ugriznila v jezik, kar je bilo ob taki količini alkohola v njenem sistemu prav neverjetno. "poleg tega si vsako dekle zasluži malo zabave in ne, ne bi bruhala... pravzaprav pa, ti govoriš? ha, me zafrkavaš? po vsem tem času si se odločil da spregovoriš z menoj in to o mojem vedenju?" besede so sedaj kar letele z nje in ni bila ravno prepričana da so povezane, ali pa morda samo našteva ključna dejstva. "in ne reči da te tale dotik preveč vznemirja, ali pa se morda bojiš, da bodo tvoji sodelavci izvedeli za malo aferico?" zopet je položila prst na njegove prsi in ga izzivalno pogledala češ; samo poskusi še enkrat premakniti svojo roko, pa ti bom že pokazala svoje. čeprav po drugi strani, kaj pa lahko naredi 18-letno dekle izkušenemu varuhu?

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 6:51 pm

glasno je zanergal. ni bil pri volji za te vrste pogovor. ne tukaj. ne zdaj. preprosto ne. "spregovoril sem s teboj zato, ker sem bil v to prisiljen. sedaj pa raje zapri svoja lepa usteca in me poslušaj, tukaj sem ti avtoriteta jaz," smešno kako se stvari v roku leta in pol lahko tako drastično spremenijo. "briga me, če izvejo. tako ali tako si nihče ne bo upal niti pisniti. vsi se me bojijo amelia. poleg tega - moja beseda proti tvoji. še enkrat premisli, kdo bi zmagal to bitko, če bi se podala v kaj takega? hm, dragica?" lahko bi rekli, da je bil danes še posebno zgovoren. mogoče zato, ker se je na vse kriplje zadrževal, da ji v trenutnem navalu ugovarjanja ne bi preprosto odtrgal glave. samo spat bi rad že šel. pogled je preusmeril proti drobceni ročici, ki je zdrsela skozi njegove prsi. "amelia conta, če te ne bi poznal bi ti rekel, da me prosiš za fuk. aja točno, saj me." privzdignil je obrvi. roke je trdno privil ob trup in jih prekrižal tako, da je bila rjavolaska prisiljena na to, da zopet odmakne svojo dlan. "zadosti je, pijana si. vse kar te še čaka je postelja,"

| amelia |

thanks joanne!

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 7:20 pm

THIS IS FOR; MIKHAIL IVANOV
p.s.: i love this two hahah:*
kratko se je zasmejala in si še enkrat privoščila zavijanje z očmi."oh, kako smo gospodovalni. všeč mi je ta del tebe, zares." iz nje se je izvil še en smeh in sedaj je vedela da je to prej kot ne, posledica alkohola. "vsi se tebe bojijo? o bog... tale akademija je pa resnično v razsulu..." poudarila je besedico "tebe" ter se na mestu rahlo zamajala, ampak nato je spet prišla k sebi in povrnil se ji je dar govora. "ampak mikhail na tvojem mestu bi na dolgi rok premislila... komu bi prej verjeli? nedolžni plemkinji ali varuhu, ki jo je speljal na kriva pota." zaprhutala je s trepalnicami in mu namenila nedolžen pogled, čeprav je bila vse prej kot to. nedolžna seveda. v naslednjem trenutku je že umaknila roko z njegovih prsi ter ga strupeno pogledala. "verjemi, da si lahko v minuti najdem koga drugega za občasen fuk. in to boljši fuk, seveda. ne bodo se tako prestrašili kot ti to letošnje poletje." pomislila je nazaj na njun skupni čas, na vse "slabe" stvari ki sta jih počela in ne nazadnje na njeno zlomljeno srce, katerega je strlo to, da se ni prikazal na dogovorjenem mestu. "kako ironično, da omenjaš ravno posteljo..." je nato še dodala ko se je osvobodila svojih črnih misli.

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 7:34 pm

"tale akademija bo še kako v škripcih, če bo v svet poslala take neodgovorneže kot si ti in tvoja klapa." je presekal z ostrim glasom. ni prenesel, da kdo iz njega brije norca. za koga ga je pa imela? "nisem tvoja mama in ne pogovarjaj se tako z menoj. kje imaš dokaz? kriva pota? oh lepo te prosim." tokrat je bil on tisti, ki se je zarežal. že skoraj napol histerično. ob njenem nesmiselnem gobezdanju in majanju sem tem tja je zmajal z glavo. "poglej se no. bolj si podobna opici kot ugledni morojki. kaj šele plemkinji!" nagrbančil je čelo in trup v znak pozornosti nagnil malce bolj naprej. res se je pretvarjal, da z največjim zanimanjem sledi njenim besedam. temu malemu govoru. posmehovanja vredno. "ja, sem že slišal da si prefukala polovico akademije. novice se te čase širijo hitreje kot ogenj. kdaj pride na vrsto še ostala polovica? to pomeni, da boš dala tudi meni? in tistemu sluzavcu, ki poučuje osnove elementov? oh kako prikladno. prosim obvesti me o datumu. ga bom vnesel v dlančnik, da slučajno ne pozabim." besede so srkastično bruhale iz njega. tisto poletje bi najraje izbrisal. bilo je napaka. sploh pa preteklost in preteklost pustimo za sabo. "če bi te že hotel, te ne bi v tvoji postelji. verjemi."

| amelia |

thanks joanne!

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 7:54 pm

THIS IS FOR; MIKHAIL IVANOV
"zdaj bi ti moralo že biti jasno, da se požvižgam na to morojsko ureditev. zakaj bi se sploh trudila, če mi je vse nošeno k nogam? zato mi oprosti če sem pri 18-letih neodgovorna." ni se menila za njegovo ostrino v glasu, verjetno je bila preveč alkoholizirana za kaj takega. "kdo pa je rekel, da potrebujem dokaz? in ne sekiraj se preveč... ne bom te zatožila, nisem takšna, prav malo mi je mar za kaj takega." dobro je vedela, da si je sama kriva, da se je sploh zapletla z njim in si sploh mislila, da je za njiju kje prihodnost. "oh daj no, bi lahko že nehal s temle plemištvom? kot sem rekla, prav malo mi je mar kdo sem po nazivu." zopet je zavila z očmi in tokrat se ji je zazdelo, da to v njegovi prisotnosti danes dela še preveč. najraje bi zakričala nanj, ampak kaj bi sploh dosegla? verjetno prav nič. "prvo kot prvo, nikakor nisem pofukala celotne akademije, prosim te lepo, za koga me pa imaš? če se z nekom zapletem, še ne pomeni da grem z njim do konca. drugo kot drugo, to sploh ni tvoja stvar, bila je med poletjem, sedaj ne več. in kot tretje za vse kar se dogaja z mano in z mojim privatnim življenjem si kriv ti in nihče drug. poleg tega kadarkoli hočem s tabo spregovoriti me ignoriraš in hodiš po akademiji s takim obrazom, kot da bi pravkar pojedel limono. hvala lepa, ampak trenutno ne čutim potrebe po tem, da bi ti dala." globoko je zajela sapo po tem dolgem monologu in zopet se je morala nekoliko prestopiti, saj se ji je v glavi zavrtelo. vedela je, da je vse skupaj bila strašna napaka zato je roke frustrirano vrgla v zrak. "prav, pojdi pa si vzemi katerokoli morojko že, na kateri koli površini. kot da mi je mar, res..." je nazadnje še dodala, ter nekoliko znižala jakost svojega glasu, ki je po njenem prejšnjem monologu naraščal in naraščal.

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 8:24 pm

"prav zato bi morala biti v zgled drugim amelia. ti in ostale razvajene morojske riti! mi! dampirji, ničvredneži, izmečki se urimo svoje celo življenje, da lahko obvarujemo vašo pofukano morojsko rit! in kako nam vračate? aja točno, saj nam sploh ne!" sovražil je debate o razlikah med moroji in dampirji. vedno so ga popolnoma vrgle iz tira. in vedno z njimi ni dosegel čisto nič. toliko stresa za prazen nič! kakšna škoda, sama potrata dragocenega časa, katerega bi lahko porabil za kaj bolj pomembnega. "kako drugače bi dokazala, da si samo uboga žrtev, katero sem prisilil v seks? ni ti mar? oprosti, vendar tvoja dejanja govorijo zase. oziroma ti ali alkohol?" privzdignil je obrvi in se nekoliko zlobno nasmehnil "veš kakšno kazen bi lahko pokasirali? zaradi mladoletnega pijančevanja in to na šolski posestvi. če vas zatožim vodstvu boste vsi v hišnem priporu najmanj en teden. tudi čistilke potrebujejo nekaj ekstra pomoči pri čiščenju wc-jev." prepiranje ga je utrudilo. conta je bila trmasta kot konj in za svojimi stališči je stala trdno kot zid. tudi mikhailu jih ne bi uspelo omajati. "pozabi. nehaj že gobezdati," je še enkrat spregovoril. "nisem rekel celotne. rekel sem polovico. in kriv sem jaz? super. res super. hvala ti! vedno dežurni krivec. ne jebaj amelia. ni me bilo! pa kaj! nočem se pogovarjati s teboj! pa kaj! držim se kot limona? baš me boli briga! preboli že in pojdi naprej!" stopil je korak naprej in jo še pravočasno uspel prijeti za ramenski obroč. drugače bi sigurno zgrmela po tleh. bil je za glavo višji od nje, kar je odlično pripomoglo k njegovemu avtoritativnemu look-u. "sedaj ti rečem zadnjič," njegov glas je bil grob in hladen. "zadnjič amelia! nehaj s tem ljubosumjem. zveniš prav patetično. misliš, da sem tako neumen, da res nevem, da me še vedno hočeš? tudi sam ne bi razmišljal dvakrat, vendar so se nekatere stvari in načela v mojem življenju spremenila. držati se moram pravil in midva sva bila napaka okej?"

| amelia |

thanks joanne!

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pet Maj 30, 2014 9:52 pm

THIS IS FOR; MIKHAIL IVANOV
"pa saj nisem jaz kriva, da se morate uriti za naše varuhe! če bi bilo po moje, bi se moroji lahko sami branili in po moje veš na kakšen način." šlo ji je precej na živce, ko je kdo mislil da ji ugaja, da ji drugi vse nosijo k riti in jo varujejo samo zato ker je iz rodbine conta. raje bi stvari vzela v svoje roke, kot pa se zanašala na kogar koli drugega. "oh veš kaj, pojdi k vragu! dobro veš da sem bila pripravljena govoriti o tem z alkoholom ali brez. zgodba pri tebi pa je seveda povsem drugačna. hišni pripor? čiščenje wc-jev? s takim mi groziš, ko pa moroji zunaj umirajo zaradi strigojev? in potem še sprašuješ zakaj se požvižgam na ves ta sistem? kazen pa taka." že je mislila vse skupaj pustiti, stopiti stran od njega, ga preprosto pustiti samega v gozdu in se spraviti nazaj v dom. misel na toplo posteljo je bila precej bolj privlačna od prepira z mikhaelom. "super, sedaj se že spotikaš ob moje besede. komu mar polovica ali cela? prebolela bom, ko mi boš končno povedal razlog. je to tako zelo težko? en samcat razlog potrebujem, zakaj si me takrat pustil tam čisto samo." hitro se je osvobodila njegovega prijema in stopila korak nazaj. ni hotela, da bi se je dotikal, ne več. "dobro, razumem, napaka. precej jasno mi je do sedaj, da je tole kar je bilo med nama prava polomija. meni je prav, pojdiva vsak svojo pot in to je to, ne bom sem več vmešavala v tvoje življenje. in ne, tokrat iz mene ne govori ljubosumje." je na koncu dodala ter zavzdihnila. ni se zgodilo velikokrat, ko je amelia popolnoma obupala. ampak takšen vpliv je imel mikhael nanjo. sama si je želela, da bi vedela zaradi česa je vse šlo po zlu? je bila ona kriva? komaj se je zavedala, da se ritensko pomika stran od njega, nato pa je kot vkopana obstala na precejšnji razdalji in ga gledala tako, kot da ga ne bi poznala.

Naslov sporočila: Re: the pavilion Sob Maj 31, 2014 7:07 pm

kako ga je lahko to dekle vedno znova pripravilo do tega? da se mu je vedno zdelo, da je kot tiktakajoča bomba, ki bo vsak čas izbruhnila in eksplodirala. tako zelo ji ga je uspelo spraviti ob živce. bravo, res bravo! "res je in oprosti, da nisem prišel. moral bi ti povedati. kako si lahko sploh mislila, da se med nama lahko razvije kaj več? stara si osemnajst. morojka, ki za povrh nosi še rojalni čin. jaz pa sem samo varuh. pred sabo imaš še cel svet. jaz bi te samo oviral." njegov glas je bil še vedno hladen. tudi razpoloženje presenetljivo mirno. ni se želel več razburjati. imel je dovolj. konec koncev z kričanjem in grožnjami gospodični conta ne bo prišel prav daleč. "amelia," je rekel ob pogledu na njen burni odziv. ko ga je takole gledala. kot da bi bila zares zmožna videti in prodreti v njegov gnil interior. "nisem mislil tako. res je bila napaka, vendar - grešiti je človeško kajne?" je dodal nekoliko bolj zbadljivo, kot bi si v trenutni situaciji sploh lahko privoščil. "ne bom ti več tečnaril. vem, da znaš pot v dom najti sama. saj si sama rekla, da si že velika punca. vendar vseeno - prosim, da se ti in tvoji prijatelji do nadaljnega izogibate težavam. drugič ne bom tako prizanesljiv," mikhail je prikimal. jo res lahko pusti samo v gozdu sredi noči? oziroma dne?

| amelia |

thanks joanne!

Naslov sporočila: Re: the pavilion Sob Maj 31, 2014 10:32 pm

THIS IS FOR; MIKHAIL IVANOV
"izgleda da sem takrat bila še precej naivna, ne da bi se tega zavedala. očitno mi ni bilo mar za razlike med nama in ne razumi me napačno, še sedaj ne dam nič na to. in ne, ne bi me oviral, sama sem si že davno tega izbrala, da ne bom bila del tega morojskega sveta." govorila je mirno, skorajda razumno in zdelo se je, kot da alkoholni učinek počasi izginja. dovolila si je, da mu podari mali nasmešek in nato ponovno spregovorila: "ja, res je in ničesar ne obžalujem." zakaj pa bi? čeprav je bil konec zanjo strašanski, sta se vendarle imela lepo dokler je seveda trajalo. v odgovor mu je prikimala - samo za to da ga pomiri, sama seveda ni vedela, kdaj jo bo čakala nova zabava. "lahko noč mikhail." se je poslovila in medtem ko je odhajala - tokrat občutno bolj naravnost, mu je še na kratko pomahala.

THIS IS DONE

Naslov sporočila: Re: the pavilion Ned Jun 22, 2014 10:14 pm

THIS IS FOR; NAVEEN SIERRA

popoldne je rjavolaska preživela ob glasbi, ki je prihajala iz njenih slušalk. pa saj ne da je to presenetljivo, namreč nathalie je vsak trenutek prostega časa izkoristila za to, da se je posvetila svoji najljubši razvadi. kakorkoli, mladenka se je sprehajala okoli akademije medtem ko si je mrmrala znano melodijo. zavila je vse do gozda in se naposled ustavila pri paviljonu. približala se je jezeru, slušalke potegnila iz ušes, ter se posvetila vodi. začela je oblikovati manjše curke ter se pri tem glasno smejala. v tem je namreč uživala, zato je poskusila nekaj čisto novega. vodo je spravila v obliko gromozanskega mehurčka, ki je nato obsedel v njeni dlani. iz rahle zasanjanosti pa so jo prebudili glasovi korakov, zato se je sunkovito obrnila, ter pogled prisesala na dobro znano rdečelasko. ustnice so se ji razpotegnile v nasmeh, medtem ko je dejala: "oh, hej naveen." prijateljici z omenjeno rdečelasko sta postali nekaj časa nazaj kljub vsem govoricam, ki so krožile naokoli. nathalie nikoli ni kaj preveč dala na govorice, vedela pa je, da ima rdečelaska kar precejšnje težave z zaupanjem in pri tem ji je nathalie želela kar se da pomagati. "poskušam nove trike. se mi pridružiš?" mehurček je v njeni roki počil, tako da je sedaj imela mokro celotno dlan, ki si jo je nato preprosto obrisala v hlače.

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pon Jun 23, 2014 4:24 pm

this is for nathalie

MERCI!

bila je sreda, kar je pomenilo da je danes dan brez zabav in pijače. z nekaj prijatelji so sprejeli sklep, da bi dan počitka prijal vsem. a to popoldne se je vleklo kot še nikoli. njeno telo je bilo mehko kot znošena cunja. dekle je togo vleklo noge po mehki travi in mesec je na njen obraz metal privlačno senco. poigravala se je z ognjenimi lasmi ki so imeli srebrn lesk.
če se že ni morala poigravati z alkoholnimi tekočinami se je poigravala z vodo, ki je na njen obraz narisala širok nasmeh. trava je bila še vedno polna rose in kapljice so poljubljale tudi zelene liste grmovja po katerem je drsela z listom. kaplje so se odcepile od tal in lahkotno potovale za naveen, nato pa se zbrale v težek skupek vode, ki je pljusknil na tla ob njo. njen korak je postal lahek in njen obraz veder kot že dolgo ne. z roko je zamahnila in mrzle kapljice so se prilepile na njen hrbet ter zdrsele na tla kot solza po obrazu.
iz zasanjane sreče jo je nazaj v sedanjost in realnost potegnil topel glas. ''nathalie!'' sama je bila presenečena nad visokim in veselim tonom svojega glasu. naveen je bila na vodo navezana tako močno, da je že samo dejstvo da je človek nadzoruje element vode v njej vzbudi zaupanje. čeprav je večno vesela in optimistična rjavolaska poleg nje bila precejšno nasprotje naaven se je ob njej počutila udobno in rdečelaska ni rada izstopala iz območja udobja. ''seveda, ja-'' ji je odvrnila in v kotičku ustnice se je pojavila sled nasmeha. s prstom je zavihtela proti nebu in ga nekajkrat zavrtela na mestu ter se usedla poleg nat. gledala je sunek vode ki se je dvignil iz jezera in se zavtinčil kot tornado. ''si videla to?'' navdušeno je kriknila in s široko odprtimi očmi pogledala proti dekletu ob njej.

Naslov sporočila: Re: the pavilion Pon Jun 23, 2014 9:39 pm

THIS IS FOR; NAVEEN SIERRA
sorry for this post - it sucks so hard:s

zasmejala se je ob rdečelaskinem vodnem triku, rada jo je namreč videla tako sproščeno in brezskrbno. "zares še nisem spoznala osebe, ki bi bila bolj navezana na vodo, kot ti. zdi se, da preprosto dihaš z njo." vsakič, ko jo je nathalie videla v povezavi z vodo, je bila rdečelaska tako zelo srečna, da si nisi mogel kaj, kot pa da si se ji iz srca nasmejal. v naslednjem trenutku je nathalie roko začela obračati v precej čudnih kretnjah, nakar se je iz vode izvabila oblika, ki je bila napol pes in napol mačka, zares je bilo težko določiti, kaj bi to bitje lahko bilo. "oblikovanje figur moram še malo zvaditi, ker tole ni podobno ničemur." pogledala je sogovornico ter ji namenila majhen nasmešek, medtem ko je figura preprosto potonila nazaj v jezero. "torej imaš zame kakšne sveže novice? glede na to, da se nekaj časa nisva videle. kaj novega, torej?" ni minilo ogromno časa od njunega zadnjega srečanja, ampak kljub temu se ji je zdela cela večnost. zanimalo jo je predvsem če je spoznala koga novega, kakšne posebne dogodivščine iz zabav, ampak ni želela biti vsiljiva. zato jo je preprosto pustila naj pove svoje in si mogoče celo olajša dušo, če se ji je slučajno dogodilo kaj neprijetnega. seveda pa je nathalie raje poslušala vesele novice, ampak v tem trenutku bi bila zadovoljna tudi z vlogo terapevtke.