brick ruins

končno se je poglobila v kulturo države, s katere je prihajala. že prej je vedela veliko, a se ji niti sanjalo ni, da se za vsem tem skriva še več. tako je s pernato pahljačo v roki in potiskanem kimonu hodila gor in dol po sobi, pri tem pa se je pretvarjala, da je gejša. koliko so te ženske pretrpele ... o, groza, ona nikoli ne bi znala biti popolna. ko se je končno naveličala pretvarjanja v sobi, ga je preselila še malo ven, po hodnikih se je priklanjala vsem mimoidočim in jih pozdravljala v njenem maternem jeziku, ob njihovih odzivih in pogledih pa je komaj zadrževala smeh. nekako je prišla do gozda, kjer je pri nekih podrtijah kmalu zagledala znano rjavolaso postavo, ki je očitno prav tako vedela, da je tam tudi akemi. prišla je do nje in se ji priklonila skoraj do tal, pri tem pa jo je pogledala v oči in ji navihano pomežiknila. "konichiwa," je rekla in se lahkotno zavrtela okoli svoje osi, nato pa se sproščeno zahihitala. "nisem te iskala," je rekla. "a sem vesela, da sem te vseeno našla. kako si?" pogledala jo je in si spustila svetle lase, ki so bili do tedaj speti v neko figo, da so ji prosto padli na svoja mesta.

so is jane!

pomežiknila ji je še enkrat in se nasmehnila, ob vprašanju pa se je spačila. 'sonce je. precej naporno. jaz imam raje dež, ampak me tole zaenkrat še nič ne moti. dokler sem v senci," bila je moroj, zato ji je sonce predstavljalo nekaj, kar ni bilo najbolj prijetno, vsaj ne, če bi na soncu morala biti cel dan. a pravzaprav ji ni bil tak problem malo biti zunaj. po njenem mnenju je večina morojev enostavno pretiravala z izogibanjem pred tem. no, ja, res jih je lahko oslabilo, če so bili predolgo izpostavljeni, a malo svetlobe jim pač ne bi škodilo. no, ja. vseeno je imela raje dež. pa čeprav jo je njena mama včasih opisala z besedo 'sonček'. poslušaa jo je in se zahihitala njenemu sanjarjenju. "in potem se jane zbudi." z dlanjo je pomahala pred njenim obrazom in se spet tiho zasmejala. "čeprav je na nek način res. a ti je neudobno med ljudmi? jaz jih imam prav rada." kakor včasih, pravzaprav. a bila je umetnica, rada je imela veliko ljudi okoli sebe, in sploh ni bilo potrebno, da je vsa pozornost na njej, preprosto rrada je bila v družbi, čeprav je bila verjetno v večjih skupinah bolj tiha. "a te lahko naučim nekaj japonskega?" je vprašala z iskrico v očeh in ji pred obraz potisnila pahljačo.

skomignila je z rameni. "pa saj ni tako hudo. ampak včasih se pa vprašam, zakaj dampirjev nič ne moti." spet je skomignila z rameni in na nek način upala, da s tega ne bosta naredili cele dolgovezne razprave o dampirjih in stvareh, ki njih pravzaprav motijo.njej je bilo v bistvu vseeno kaj je, dokler sploh je. dokler obstaja. stresla je z glavo, ni hotela razmišljati o takih stvareh, ker so jo po navadi spravile v slabo ali pa otožno voljo. glavo je nagnila rahlo v stran in tlesknila z jezikom. "ah, ja ... ne bom ti nasprotovala." to ne bi bilo ravno ... japonsko. ali pa sploh akemi. nerada je nasprotovala ljudem in jih prepričevala, da je njihovo mišlenje in počutje napačno. saj na nek način jo je razumela, tudi sama je včasih imela željo po samoti. navdušeno je zaploskala, ko je jane privolila, nato pa ji v roko podala pahljačo in na dan privlekla še eno, malce drugačno od tiste, ki jo je držala jane. "odpri jo z eleganco," je rekla in izvedla lahkoten zamah, pri katerem se je pahljača odprla. ljudje so za to potrebovali celo večnost in tudi akemi ni uspelo v prvem poskusu, pač pa je do popolnega giba potrebovala kar nekaj časa. pogledala jo je.