the attic

Akemi;

Še en pripor. Pa saj to ni bilo res. In to samo zato ker je ponesreči vrgel svinčnik v glavo morojki, ki se je med predavanjem premaknila takrat ko ni bilo treba, saj ga je sošolec prosil če mu posodi svinčnik in mu ga je pač vrgel. Eh ja. Pa saj je bil navajen. Najbrž bolje kot vsi drugi. Nikakor se mu ni ljubilo pospravljati cerkvenega podstrešja. A ker so mu povedali da bo imel še nekoga ki mu bo pomagal, je upal da bo ta oseba vsaj zgovorna. Na podstrešje je prišel malo prej, saj je upal da bo zaradi tega tudi lahko prej odšel. Razen če so pričakovali da pospravi celotno podstrešje v enem dnevu. Lotil se je pospravljanja in bil je malce siten ker se oseba, ki mu naj bi pomagala, še ni prikazala. Potem pa je kmalu zaslišal korake in potem še mijavkanje. Obrnil se je, da bi videl kdo je prišlek. "Hej" je odzdravil in se ji nasmehnil. Po tisti noči ki sta jo z Akemi dobesedno prespala skupaj, sta se le redko srečala in pogovarjala. Ni mu bilo jasno zakaj. Res da sam trezen nikoli ne bi spal z Akemi, a vseeno mu ni bilo žal ali pa nerodno zaradi tega. A dekletu je očitno bilo nerodno. "Kaj pa si ti storila da so te obsodili na pospravljanje podstrešja?" Nekako je bilo potrebno začeti pogovor, saj podstrešja vsekakor ni želel pospravljati v nerodni tišini.

Akemi;

Čakaj malo, ali je ravnokar rekla da je skoraj zažgala profesorjevo mizo? Začel se je smejati. Škoda ker ga ni bilo zraven ko se je to zgodilo. Bilo bi zabavno opazovati to dogajanje. "Ah nič tako zabavnega kot ti. Neki morojki sem ponesreči vrgel svinčnik v glavo, ko sem ga nameraval posoditi prijatelju ki je sedel par vrst pred menoj" je dejal in se zarežal. Čeprav je svinčnik res ponesreči vrgel dekletu v glavo, si je to tudi malo zaslužila ko ga je na zadnji zabavi tako grdo odslovila. Na podstrešju je zopet zavladala nerodna tišina, dokler je ni prekinila Akemi, ko ga je vpršala če ve kam spada knjiga ki mu jo je tisti trenutek porinila v roke. Z rokavom majice je obrisal prah, da bi videl naslov, potem pa jo je pospravil med ostale knjige. Pojma ni imel kam naj bi sicer spadala, dal jo je le na prvi prazni prostor na knjižni polici. Pospravil je še nekaj drugih knjig, potem pa je zaslišal svoje ime. Obrnil se je proti njej. "Akemi, vem da sem bil tvoj prvi, kako bi potem lahko mislil da si kurba? Kurbe ponavadi niso več device" je dejal. Kako bi bilo lahko tako sramežljivo dekle kot je bila Akemi kakorkoli podobno dekletom ki so se metala po vseh fantih? Začela je jokati. Wooow woow, tega pa ni pričakoval. Ponavadi so bila dekleta vesela da so spala z njim, a tale očitno ni bila. Pa saj jo je razumel. Mogoče malo. Očitno je želela da prvič spi z nekom v katerega bo zaljubljena, fant pa naj bi bil zaljubljen vanjo. Kako romantično, a realnost je bila vse prej kot lepa. Vedel je da bi se moral ustaviti ko je začutil pregrado, a so ga potem njene prošnje prepričale da je nadaljeval. Stopil je do nje. "Hej, hej, ne joči" je dejal in jo objel, ter ji obrisal solze. Ni bil ravno dober pri tolaženju deklet, a lahko jo vsaj skuša potolažiti. "Ničesar nisi uničila. Še vedno sva lahko prijatelja, če si tega želiš" je dejal. Sam nikoli ni videl težave v tem da ne bi bil več prijatelj z nekim dekletom, potem ko je spal z njo.

Akemi;

Ni točno vedel čemu je bil namenjen tisti bravo. Pa saj niti ni bilo tako zelo pomembno. Še nekaj tišine. Ni maral tišine, sploh kadar je bil s prijatelji. "Seveda sva lahko, če si le želiš" je dejal in ji obrisal še zadnje ostanke solz. Očitno pa je le znal tolažiti dekleta, saj se mu je zdelo da se je Akemi kar hitro pomirila. Razen če se je prava 'nevihta' šele pripravljala. Iskreno je upal da ne, saj res ni bil najboljši pri tolaženju deklet. Res da je morda katero kdaj prizadel, a tisto so potem tolažile njene prijateljice, ne on. "Kaj praviš, bi počasi nadaljevala s pospravljanjem, da bova čim prej končala?" je predlagal in jo izpustil iz objema. Je bilo to prehitro? Bi jo moral še malce tolažiti? Ni bil čisto prepričan, saj se ni dostikrat soočal s podobnimi situacijami. Bil je ženskar, ne pa rama za jokanje. Stopil je do bližnje skrinje in z nje obrisal debelo plast prahu. Bog si ga vedi kdaj je bilo podstrešje zadnjič pospravljeno. Najbrž ga je nazadnje pospravljal prav on, kakšnega pol leta nazaj. Se zgodi. "Si bila že kdaj tukaj?" Sam je bil večkrat, ponavadi kar s kakšnim dekletom.

Akemi;

Prikimal je ob njeni zahvali. Kot da je naredil kaj takega, za kar bi se mu morala zahvaljevati. Saj ji je samo potrdil da sta lahko kljub skupaj prespani noči še vedno prijatelja. A očitno je Akemi to pomenilo veliko. Bil je vesel da ni več jokala in da mu je ni bilo potrebno več tolažiti, čeprav to niti ni bilo tako zelo grozno. "Ah daj no, grozna pa res nisi" je dejal. Zakaj pa naj bi bila grozna? Ker je bila žalostna da ji je nedolžnost vzel nekdo v katerega ni bila zaljubljena, ne on vanjo in ker se je zaradi tega potem malce zjokala. Če bi bile vse ženske jokave samo ob takih trenutkih.. Bil je vesel ko se je spet nasmehnila. Tudi na njegovem obrazu se je prikazal nasmeh. "Res je. To je kar priljubljeno zbirališče parčkov" je pritrdil in se nasmehnil. Tudi sam je bil tu največkrat s kakšnim dekletom. Včasih ga je kdo postrani pogledal, ko mu je povedal da je z dekletom spal na podstrešju cerkve, a sem so redko zahajali profesorji, tako da so imeli pari res mir. Akemi je proti njemu vrgla blazino in vklopili so se njegovi dampirski refleksi. Brez problema jo je ujel, potem pa jo je, smejoč, vrgel nazaj proti njej.

Akemi;

Ni ga zanimalo kaj bi si mislili Japonci, vedel je kaj si ji mislil sam. No ja, tisti trenutek ni bil čisto prepričan kaj naj si misli o čemerkoli. Pa saj niti ni bilo važno. Važno je bilo to da je bila tisti trenutek Akemi veliko boljše volje kot še nekaj trenutkov poprej. Zasmejal se je. "Morda sem bil pa res" je dejal in ji pomežiknil. Mogoče malo dvoumen odgovor, a vsi ki so ga poznali vsaj malo, bi z lahkoto potrdili, da je bil tudi Christian eden izmed mnogih, ki so si samotne trenutke v dvoje krajšali na cerkvenem podstrešju. In vedno je obstajalo neko nenapisano pravilo, da če so vrata na podstrešje čisto zaprta in ne le priprta, je že nekdo tam in naj ga nihče ne moti. Ali pa si na vrata preprosto obesil kos oblačila, ponavadi nogavico ali pa kar modrček dekleta s katerim si bil. Začel se je smejati ko se je Akemi prevrnila čez naslonjač, in čeprav bi najbrž moral preveriti če je z njo vse okej, tega ni storil, saj se je preveč smejal. Tako ali tako pa se je Akemi hitro pobrala s tal in vanj ponovno vrgla blazino. Ujel jo je, potem pa se še zadnji hip premaknil da druge blazine ni dobil v glavo, temveč v ramo, saj ga je Akemi brez opozorila udarila z njo. Zarežal se je. "Ne izzivaj me" je leno zategnil, pri tem pa ji namenil vroč pogled, ob katerem bi večina drugih deklet že začela slačiti svoja oblačila. In če bi bilo z njim katero drugo dekle, bi bil tudi sam že napol gol, tako pa se je le nasmihal dekletu ki mu je delalo družbo, saj jo je le dražil ker ga je zanimala njena reakcija.

Akemi;

Hihitanje njegove nove prijateljice je v smeh spravilo še njega. Očitno je pravilno predvidela kaj je pomenil tisti pomežik na koncu njegovih besed. Pa saj res ni bilo težko dojeti da je bil Christian med tistimi ki so dekleta vozili na tak priročen kotiček kot je bilo cerkveno podstrešje. Vesel je bil da mu dekle ni zamerilo, vsaj videti ni bilo tako, ker se je smejal ko je telebnila po tleh, namesto da bi ji pomagal. Če bi to storil kateremu drugemu dekletu bi ga že užaljeno oklofutalo, potem pa bi se ji hitro odkupil s poljubom ali dvema. In dekle bi se zopet znašlo na tleh. Tokrat iz drugega razloga in predvsem bi bilo pod njim. "Resno mislim, ne izzivaj me" je dejal še enkrat. Potem pa se zasmejal ob njenem bojnem kriku, če bi se temu lahko tako reklo. Če bi v tistem trenutku prišel kdo preverit če Christian in Akemi res pospravljata podstrešje, bi najbrž dobila še kakšen dodatni pripor, saj sta počela vse drugo, samo tistega ne kar bi morala. Spet ga je udarila, pri tem pa določila pravila igre. A on je imel v mislih drugačna pravila. Ko je naslednoč zamahnila proti njemu jo je prijel za roke, potem pa jo nežno vrgel na tla in preden bi lahko vstala je že bil pri njej in ji objemal roke, ter se usedel čez njo, da je s koleni stiskal njene boke, da se ni mogla premikati. No ja, ni zares sedel na njej, saj bi jo najbrž pomečkal, le toliko je slonel na njej, da se ni mogla normalno premikati. "No? Kdo je sedaj reva?" je dejal in se zarežal.

Akemi;

"Pravila so za to da se kršijo" je dejal in ji pomežiknil. Sam je oboževal kršenje pravil in tudi to je bil razlog da je bil večkrat v priporu kot pa kdo drug. Se zgodi. Ovila je noge okoli njega in ga potegnila za kak centimeter bližje k sebi. Ooo, lisička. Takole ga je hotela prinesti okoli. Mislila je da ga lahko zapelje. Zarežal se je. Osvajale in zapeljevale so ga že največje zapeljivke na šoli, pa jim ni podlegel. In da bi ga potem takole zapeljalo dekle ki ji je še ne dolgo nazaj vzel nedolžnost. Ljubko. Zabavalo ga je da si je sploh upala kaj takega. Odločil se je da bo igral njeno igro. "Boš videla" je odgovoril na njeno vprašanje. Osvobodil je desno roko, tako da je sedaj njeni roki držal le z levico. Z desnico pa si je začel vleči majico čez glavo. Ko mu je to uspelo je zamenjal roki, da je lahko majico slekel do konca. Dekletove roke je še vedno držal z eno roko, z drugo pa je segel in bližje potegnil eno od blazin ki so ležale v bližini, kot da jo bi nameraval namestiti pod njeno glavo, da bi ji bilo udobneje. Vroče jo je pogledal in si še sam obliznil ustnice, potem pa se je počasi začel sklanjati proti njej. A namesto da bi jo poljubil, je pobral blazino in jo ji nežno vrgel v obraz. Zarežal se je in se skotalil z nje.

Akemi;

Poskrbel je da njegov prijem ni bil premočen, ker ni želel da bi Akemi bolelo, a njene roke je vseeno držal tako močno da jih ni mogla osvoboditi. "Slišal sem že kaj hujšega" je dejal in se zarežal. To da je baraba je slišal skoraj vsak dan. Vsak tretji dan pa je slišal še kakšno drugo žaljivko. A on se jim je samo smejal. Kaj pa naj? Se sekira ker imajo drugi več opravka z njegovim početjem in življenjem, kot ga ima sam? Akemi je sedla na njegov gol trebuh in če bi bila namesto nje kakšna druga deklina, bi jo že potegnil k sebi in ji svoje ustnice prtisnil na njene, potem pa bi jo slekel in se počasi ljubil z njo. A ne, tega z Akemi ni več mislil ponoviti. "Mislim da bom tokrat jaz 'chicken'" je dejal in vstal z njo v naročju. Odložil jo je na tla in si najprej zapel hlače, potem pa pobral njeno obleko in jo ji podal. "Trenutno imava preveč drugega dela, a če boš po koncu še vedno za, povej" je dejal in pomežiknil.  Nikoli ni imel preveč dela za malo mečkanja z dekletom, a saj ni vedela kaj počne. Njega se ne draži na tak način. In kolikor se je spomnil je še ne tako dolgo nazaj jokala kako je nedolžnost izgubila z nekom v katerega ni zaljubljena in tako naprej. Najbrž ni vedela da se igra z ognjem. A da bi dekle vsaj malo potolažil ker ga ne bo spet videla golega, jo je potegnil k sebi in jo vroče poljubil. Ko pa je poljub končal je brez besed stopil stran od nje in s tal začel pobirati blazine, ki sta jih prej razmetala, ter ji začel zlagati na fotelje. Pobral je tudi svojo majico in si jo oblekel.

Akemi;

Upal je da Akemi ni kako užalil ker jo je tako zavrnil. Sicer je bila res vse samo igra, a z njim se ni bilo  pametno igrati takih igric. Lahko bi jih vzel resno in potem bi bil spet ogenj v strehi. Ali pa poplava na podstrešju. Kakorkoli že, zdaj je bilo kar je bilo in ker je Akemi samo skomignila ko je dejal da lahko z igro nadaljujeta ko končata z delom, je vedel da se igra ne bo nadaljevala. Po eni strani je bil precej zadovoljen, po drugi pa ne, ker ga je zanimalo kako daleč bi si upala iti. Zase je vedel da ne bi odnehal kar tako. Sicer pa, kot da bi bil prvič nag pred kakšnim dekletom. A Akemi, sramežljivka kot je še vedno bila, kljub prejšnjim izpadom, bi najbrž odnehala še preden bi se igra dodobra začela. Opazil je da jo je poljub šokiral a rekel ni ničesar, le nasmehnil se je. Prej ga je tako izzivala, potem pa je bila presenečena ko jo je poljubil. Tako se pač ne gre takih igric. Kakorkoli že. "Do kdaj sploh imava pripor? Prosim ne reci da lahko odideva šele ko bo to vse pospravljeno" je dejal in z roko nakazal po še vedno razmetanem in prašnem podstrešju. Resnično je upal da bosta lahko odšla kaj prej kot šele takrat ko se bo po podstrešju svetilo od čistoče.

Akemi;

Zavzdihnil je. Ni se mu več ljubilo pospravljati, a očitno mu ne bo preostalo drugega kot da je tiho in dela. No, mogoče ne bi bil čisto tiho, a morda se Akemi ne bo več želela pogovarjati z njim in bo raje delala v tišini. Ni maral dela v tišini. Rad je imel hrup, rad je imel krike na treningih. Vse je imel raje kot čisto tišino. "Prosim ne, ne zažgi česa. Dvomim da bi ti za požgano cerkev dali samo pripor kot so ti ga za zažgano mizo" je dejal. Ne, res ne bi bilo fino da bi požgala cerkev. No ja, sama cerkev mu ni pomenila toliko kot mu je tole prijetno pribežališče na njeni podstrehi. Akemi ga je presenetila z vprašanjem o njegovi starosti. A raje ji je odgovarjal na taka vprašanja, kot pa da sta bila tiho. "18, kmalu bom 19" je odgovoril. Če je prav vedel je bila Akemi dve leti mlajša od njega, a vseeno se je pozanimal o njeni starosti, samo da ne bi bila tiho. "Pa ti? Koliko si stara?" Ni bil prepričan kam je spadal tisti ne, a ni je vprašal, raje je brisal prah z mize na kateri je bilo kar nekaj knjig, ki jih je še moral pospraviti nazaj na police. Je bilo res tako težko pospraviti knjigo nazaj na njeno mesto po tistem ko jo je nekdo obrabil? Zmotilo ga je pokanje keramike, ko je Akemi iz rok zletela vaza. "Najbrž ne, razen če je bila kakšnega posebnega pomena, za kar pa dvomim, saj je sicer ne bi hranili tukaj" je dejal in skomignil z rameni. Večina stvari na cerkvenem podstrešju, z izjemo knjig, je bila navlaka.

Akemi;

Če ne bi bil tak mojster obraznih potez, bi mu najbrž na obrazu pisalo da se mu je kar malo oddahinilo ko je Akemi dejala da se je samo šalila in da ni resno mislila požgati cerkve. A ker je bil njegov obraz kot vedno popoln poker face, tega ni videla. Se je pa nasmehnil, da bi ji pokazal da je vedel da se je hecala. A po drugi strani. Če bi bil on moroj in bi obvladoval ogenj, potem bi najbrž res kdaj kaj zažgal. In v mislih ni imel le mize profesorja ki bi mu šel na živce. Torej je bila res dve leti mlajša od njega, tako kot se mu je zdelo. "Pazi da se ne porežeš" je dejal, potem pa naprej pospravljal po mizi. Saj bi ji pomagal z razbitinami, pa je imel drugo delo. Že ji je hotel predlagati naj razbitine pospravi pod omaro, ko jih je že stresala skozi okno. Okej, tudi tja se jih da pospraviti. "Ne da bi vedel zanj ali zanjo. A najbrž imam kakšnega pol brata ali pa pol sestro" je dejal in skomignil z rameni. Res ni vedel ali je imel njegov oče še kaj otrok ali ne, pa tudi ni ga pretirano zanimalo. Za mati pa je vedel da je imela le njega. "Ti imaš kakšnega brata ali sestro?" Nekako je bilo treba nadaljevati pogovor.

Akemi;

Nasmehnil se je. Moroji in njihovo dojemanje družine. Dampirji niso imeli takšnih družin kot so jih bili navajeni moroji. Večina jih je živela le z enim staršem, ponavadi materjo dampirko, oče moroj pa je največkrat izginil takoj po njihovem rojstvu, ali pa sploh vedel ni da ima še kakšnega dodatnega otroka. "Vem da je moj oče moroj, drugega pa ne vem o njem. Moja mati pa je dampirka. Varuhinja je." Mati je bila dolgo časa njegov idol. Bila je bojevnica in veliko se je naučil tudi od nje. Bil je ponosen nanjo, pa čeprav je skoraj nikoli ni bilo tam, ko jo je potreboval. Akemi ni takoj odgovorila na njegovo vprašanje, a ko je, mu je bilo jasno zakaj je oklevala. "O wow, oprosti nisem vedel" je dejal. Sam rajši ni imel bratov ali sester, ker najbrž ne bi prenesel njihove izgube. Ni vedel ali naj stopi do Akemi in jo objame, ali naj nadaljuje z delom. Dekle je nadaljevalo z delom, sam pa je še nekaj trenutkov strmel vanjo. Niti predstavljati si ni mogel kako težko ji je bilo ko je izgubila sestro. Ali kako je bilo težko njenim staršem, ko so izgubili otroka. Postal je žalosten. Ja, tudi on je imel čustva, a jih je ponavadi skrival. Tako kot je to storil zdaj. Žalost je pregnal s svojega obraza in nadomestilo jo je dolgočasje. Nadaljevala sta s pospravljanjem. Christian si je med delom tiho mrmral neko pesem in čas mu je tako hitreje mineval. Sploh opazil ne bi, da sta praktično že končala z delom, ko ne bi pogledal kaj dela Akemi. Podstrešje je bilo skoraj pospravljeno, in čez nekaj minut bosta lahko že odšla.