school lockers

christian
this kind of sucks - sorry -.-.

seveda. tipično. kljub temu da se je dobro zavedal dejstva, da njegovo mišljenje že rahlo meji na paranojo, še vedno ni zmogel pregnati svojega prepričanja v to da se je proti njemu zarotil celoten šolski odbor. če bi verjel v naključja bi se morda lahko prepričal da je le žrtev nesrečnega zaporedja dogodkov, zamahnil z roko in si obljubil, da bo pogumno preživel sledeči teden. vendar pa ni verjel v naključja - nikakor ne - in to je celotno stvar še nekoliko otežilo. kot da ga novica o tem, da bo moral naslednjih sedem dni neprestano prenašati bližino christiana archerja, ne bi že tako uspela popolnoma spraviti ob živce. v bistvu sploh ni šlo za to, da bi mu bila njegova bližina pretirano zoprna - čeprav je dampir vsekakor spadal na seznam ljudi s katerimi se je bilo težko spopadati - temveč bolj za to, da ni dobro vedel kako naj se vede. kar je bilo za nekoga s tako razvitimi socialnimi veščinami izjemno nenavadno, vendar pa - vsaj kar se je tikalo njega - v tem primeru tudi povsem razumljivo. s prekrižanimi rokami se je naslanjal na zid nasproti omaric in potrpežljivo čakal na to, da christian uspe zbrati dovolj poguma in se mu približati. vedel je kaj sledi in vedel je kako bo po vsej verjetnosti minil naslednji teden - vse skupaj bi lahko opisal z eno samo besedo, no ali pa mogoče z dvema za malce boljši učinek; 'živa groza'. v neudobni pozi mu na srečo ni bilo potrebno ostati prav dolgo. "živjo archer. resnično te je lepo spet videti." je pozdravil z glasom, ki se kar cedil od sarkazma.   

Leighton;

Kaj je storil takega, da se je zameril vesolju? Ali pa le profesorskemu zboru..? Saj je bil vesel da je končno prišel čas, ko bo lahko pred vsemi, profesorji in ostalimi osebki ki so bili na šoli, pokazal svoje izjemne veščine, a da je za svojega varovanca dobil ravno njega? Osebo zaradi katere je bil celo izključen za slab teden in zaradi katere ga je večina nekaj časa celo pomilovala?! Ko je izvedel novico je odšel v gozd in toliko časa boksal v mlado drevo, da se je to prelomilo na pol, njegovi členki pa so bili hudo krvavi, in uro kasneje polni krast. Ko se je za silo pomiril -pravzaprav je le nastopil čas ko naj bi se varovanje pričelo-, se je odpravil nazaj v šolo, kjer je začel iskati osebo s katero sta imela nenapisano in neizgovorjeno pravilo, da se izogibata drug drugega. Po dogodku zaradi katerega je bil Christian kaznovan namesto Leightona, je njun nekdaj prijateljski odnos odšel v pozabo, nadomestilo pa ga je sovraštvo s strani Christiana. In ko se je njemu nekdo zameril, ni bilo lepo. Moroja, ki ga bo varoval naslednji teden, je našel na hodniku, naslanjajočega se na zid nasproti omaric. Pristopil je in takoj si je prislužil sarkastičen pozdrav, za katerega bi vsak drug lahko rekel da je bil čisto prijazen, a Christian je govoril sarkazem. Še predobro. "Ivashkov" so bile edine besede pozdrava -pa še te ledeno hladne-, ki mu jih je namenil poleg rahlega kimljaja z glavo. "Kaj imaš na urniku?" Hotel je izvedeti v kateri učilnici bo moral paziti na osebo poleg njega. V mislih si je namreč želel že takoj pripraviti načrt varovanja osebe ki mu je bila dodeljena. Njun spor pač ne bo pokvaril njegove končne ocene.

christian

njegov pozdrav je bil ledeno hladen, vendar pa je uspel ostati profesionalen, s čimer je bil leighton v bistvu povsem zadovoljen. če dampir ne bo pretirano sovražen, mu ne bo potrebno vračati žalitev, kar pomeni da stike lahko omejita na puhle enozložnice medtem ko poskušata drug drugega pokončati z očmi. ne ravno idealno, vsekakor pa precej bolje kot alternativa. ko je christian nanj naslovil vprašanje, je leighton že odprl usta da bi mu odgovoril, vendar pa si je premislil še preden so mu besede zletele z jezika. dan je bil dolg, ur je bilo ogromno in če ga bo dampir vsakih petinštirideset minut spraševal kaj ima na urniku, bo slej ali prej prišlo do kakšnega prepira. temu se po vsej verjetnosti ni bilo mogoče izogniti, vendar pa leighton seveda ne bi bil leighton če ni bi vsaj poskusil. segel je v žep in na plano privlekel že precej zmečkan ter natrgan urnik, ki ga je nato pomolil christianu. bil je dokaj prepričan, da bo dampir to dojel kot potrditev svojih slutenj - da je leighton preveč vzvišen, da bi mu namenil več kot le nekaj kratkih besed. po vsej verjetnosti je bil prepričan, da uživa v nizanju žalitev in če je bil povsem iskren je bilo v večini primerov to res. v večini primerov. tokrat ni čutil popolnoma nobene potrebe po tem, da bi naokoli stresal nesramne pripombe.   

Leighton;

Se je Ivashkovemu zdelo tako grozno da je za 'varuha' dobil ravno njega? Najbrž nič manj kot se je zdelo grozno njemu da bo moral varovati ravno njega. Bilo je kar malo čudno da ni imel še kakšne pripombe, na katero bi mu Christian lahko odgovoril prav tako sarkastično in pikro, kot bi to storil Leighton. Opazil je kako je moroj pred njim odprl usta da bi mu odgovoril na vprašanje, a tipično zanj, tega ni storil. Namesto tega mu je pomolil listek na katerem je bil napisan njegov urnik. Mislil je že pripomniti nekaj na to temo, a se je zadržal saj bi se začela prepirati, tega pa se mu tisti trenutek res ni dalo. Rajši je pogledal na urnik. Super, prve štiri ure je imel iste kot on, po kosilu pa sta se urnika razlikovala. Sam je imel na urniku predmete povezane z urjenjem v varuha, Leighton pa v večini predmete ki so jih obiskovali le moroji. Vsaj za prve štiri učilnice je vedel kako izgledajo od znotraj in mu ne bo stalno potrebno opazovati skritih kotičkov, saj je točno vedel po kateri poti se da priti v učilnice. Bo pa moral biti bolj pozoren naslednje štiri ure, ker učilnic ni poznal. Kakorkoli že, upal je da mu Leighton ne bo še dodatno oteževal dela. "Greva?" je vprašal in moroju vrnil listek z urnikom.

christian

"res ne vem kam se ti tako zelo mudi." je rekel počasi, pri čemer je poskrbel, da v njegovem glasu ni bilo mogoče zaznati niti enega samega čustva. s tem se je - po vsej verjetnosti povsem neuspešno - poskušal izogniti prepiru. resnično je upal, da bo christianu uspelo ohraniti svoje profesionalno vedenje in ne bo vsake leightonove besede izkoristil za to da bo nanj znesel svojo jezo, ki je bila nedvomno še vedno enako močna kot takrat ko je bil po krivem kaznovan - kar je bilo nekaj kar bi leighton po vsej verjetnosti lahko ugotovil tudi če ne bi imel odličnega razgleda nad njegovo avro. "pouk se začne šele čez dobrih deset minut." je izpostavil z enako brezčutnim glasom kot ga je uporabil nekaj sekund pred tem. christianu ni želel dati nobenega povoda za jezo, obenem pa je čutil močno potrebo po tem da uveljavi svoj prav. svojih navad resnično ni nameraval spreminjati samo zato, da bi ustregel nekemu dampirju, ki ga povrhu vsega še iz dna srca sovraži. res je bilo da je imel do tega vso pravico, leighton tega ni mogel zanikati in čeprav je včasih obžaloval vse kar se je zgodilo, bi sedaj ravnal popolnoma enako. za razliko od večine morojskih sošolcev je namreč natanko vedel kaj želi doseči v življenju in za to je bil pripravljen žrtvovati vse, tudi prijateljstvo.

Leighton;

Najraje bi Leightonu zabrusil da se mu mudi stran od njega, saj mu ga v učilnici ne bo potrebno prenašati, le iz ozadja bo moral paziti nanj. "V učilnico" je zato kratko odvrnil na morojevo vprašanje. Skušal je ostati miren, saj je vedel da bo Leighton še bolj zadovoljen če bo videl da ga je s svojim obnašanjem uspel spraviti iz tira. Tega mu pa ni želel privoščiti. Morda takrat, ko sta še bila prijatelja, a od kar se je zgodilo tisto kar se je, nope, ni šans. Moroju ne bo dajal zadovoljstva, ne danes, ne jutri, nikoli več. Dobro, imel je prav, pouk se bo res začel šele čez deset minut, a to ni pomenilo da morata še vedno stati na istem mestu. Lahko bi se vsaj začela premikati proti učilnici, pa če naredita samo deset metrov na minuto. "Se še vedno nisi naučil pravočasno pojaviti v učilnici?" je pripomnil. Kolikor se je spomnil je prej omenjeni moroj skoraj vedno zamudil k pouku, pa četudi samo za minutko ali dve. Ne da bi ga to zares motilo, a sam je malce sovražil zamujanje, pa ni važno kam je šel. Dobro, izjeme so bile zabave, kamor je vedno prišel modno pozen, a če pogledamo iz drugega zornega kota, zabave so se pravzaprav začele šele ko se je tam pojavil on, torej praktično nikoli ni zamujal. "Dajmo, zmigaj svojo gosposko rit."