la vie

"ostra britev poljublja moje zapestje.
šepet, v glavi slišim šepet. in potem krik: daj, končaj!
dovolj imam... moji stavki... niso stavki.
solza teče, nič ne reče. kri lije, lije. moja duša gnije.
jutra so najtežja. se vstanem? težko. se oblečem? za silo. nekaj pojem? nikoli. zapustim sobo? moram, ker me lovijo. prihajajo po mene, hitijo. hitijo!
rešitev? da! obstaja! psihiater, praviš? hahahah, ne! psihiater je gnoj.
rešitev je smrt. en sam skok, en prevelik fiks, en preglobok rez. naj umrem, naj umrem.
ne, ne joči. moram - grem. grem...
spet bolnišnica - mrtve sanje, bolečina, samo sranje. mali joče. ne, grem, grem, mama, grem. prosim, pusti me da grem, k njej, k njemu.
daleč, daleč."

to so bile zadnje besede mojega očeta, ki jih je namenil moji babici v poslovilnem pismu, preden je skočil iz strehe bolnišnice. zame, takrat šestletnega dečka, ni zapisal niti stavka. morda se mu je takrat zdelo tako najbolje. a prav gotovo ni bilo, ker še danes ne razumem. pustil me je samega. pri dveh letih sem izgubil mamo, mojemu očetu - odvetniku z manično depresijo oz. bipolarno motnjo - pa se je takrat stanje zelo poslabšalo. žena mu je rodila še enega sina, a žal sta oba takoj po porodu umrla. nevem zakaj, nikoli nisem z nikomur govoril o tem. ni me bolelo, niti spominjal se nisem. zelo dobro pa sem se spominjal večerov, ko je oče iz službe prišel cel evforičen, navdušen nad vsem kar sem rekel ali naredil, tudi če ni imelo nobenega smisla. spominjam se kako visok glas je imel, ko je vznemirjen zacvilil in tekal po stanovanju, brez pravega razloga. plašil me je, takrat sem se ga najbolj bal. dnevi, ko je prišel domov objokan in se je sesedel na posteljo so bili bolj pogosti, že prava rutina. navadil sem se, in zame so bili nekaj normalnega. očeta sem imel res rad. potem pa se je po štirih letih trpljenja brez žene, na dan njene smrti ubil. zapustil me je. pod streho me je vzela babico - očetova mama. živela sva v parizu, dokaj normano življenje. oče mi je zapustil kar velik izkupiček denarja, ki sva ga z babico precej varčno porabljala. kljub temu, da me je babica odlično vzgojila - v prijaznega, močnega moškega, z dobrim srcem in prijetnim nasmeškom na obrazu, kot sama večkrat pravi - ji žal ni uspelo preprečiti bolezni, katere sva se oba bala. manična depresija je napadla tudi mene. pri petnajstih letih mi je psihiater predpisal zdravila, ki naj bi mi pomagala,  vendar že kakšno leto ležijo pozabljena v zatohlem kotu moje sobice. ker je babica menila, da bi mi sprememba okolja dobro dela, me je pri šestnajstih letih vpisala na akademijo svetega vladimirja. a žal ji je - kot vedno, kadar mi je želela pomagati pri bolezni - tudi tokrat spodletelo. moje stanje se ni niti malo izboljšalo, prej se mi je za malenkost poslabšalo. kljub temu nisem mogel nazaj, nazaj k babici, ki se je tako trudila, da je ne bi spominjal na mrtvega sina, a ji ni uspevalo. večkrat me je poklicala bastien in videl sem, kako se bori sama s sabo, da ne zajoka. zato sem preprosto lagal, da ji ne bi še bolj grenil življenja. in ostal tukaj, med vsemi tujci, ki naj bi jih klical sošolci ali celo prijatelji. sam, popolnoma sam. solza teče, nič ne reče. kri lije, lije. moja duša gnije.