“ Can a man still be brave if he's afraid? ”
“ That is the only time a man can be brave.”
Če je bilo na očetovih besedah kaj resnice, potem je Aaron bil in še vedno je, eden najpogumnejših ljudi. To je kazal že, ko je bil mali deček. Njegovi radovednosti ni bilo videti konca, prav tako ne dogodivščinam ki si jih je ustvaril ali potegavščin ki jih je ušpičil. V njegovem otroškem svetu ni bilo žalosti ali bolečine, samo veselje in smeh, točno tako kot je moralo biti. Njegova mama morojka in oče dampir sta ga ščitila pred svetom, naivno verjela da imata možnost živeti normalno življenje kot človeka. Strigoji jima tega niso dovolili. Čeprav so živeli v majhni vasici, v kateri so bile približno 3 vasi, so jih pošasti našle.
Volk, tako veličastna žival. Prijazna in nežna, nevarna in smrtonosna. Vse je bilo ovito v temo, samo siv volk je bil resničen. Z njegovega obraza je mirno lizal kri. Kri. Od kje kri? Ponovno tema, luknja v spominu. Starši! Kaj se je zgodilo z njima? Kako se je znašel v gozdu? Rdeče oči, veliki beli podočniki. In ne od volka, žival je bila nedolžno jagnje v primerjavi z pravo pošastjo, ki pa si je ni mogel točno narisati v glavi. Njegovih staršev ni bilo več, delčka njega tako tudi ne. Praznino je zapolnilo maščevanje. Ubil bo pošast.
»Zdrav fant. Močan. 500. Skupaj z živaljo.« Eden od dveh mož v črnem je pokimal. Samo to je lahko zaznal, med tem ko je uho držal tesno ob vratih in ugotavljal kaj se bo zdaj zgodilo z njim. Kmalu bo videl, večji moški je namreč stopil k vratom v skedenj in jih odprl, se zazrl vanj in potem v žival ki je renčala nanj izza njegovega hrbta. Renčanje je bila samo distrakcija, toliko da se je lahko pognal v grožnjo in izkoristil presenečenje. Nihče ga ne bo držal ujetega, pretepel je že kar nekaj nasprotno mislečih.
Naslednje kar je vedel je bilo, da je sedel v avtu in poleg njega je spalo še eno dekle, enako razcapanega videza kot je bil on sam. Pogledal je še v drugo stran in opazil moškega, katerega je hotel napasti. Na sprednjih sedežih sta bila še dva njemu podobna. Za mrežo zadaj, njegov volk. V njegovem spominu luknja. K sreči jo je zapolnil človek poleg njega. »Napadel si me. Imaš moč, hitrost in ostrino, tehnike pa nobene. To se bo spremenilo, fant. Imaš ime?« Brez besed je pokimal, ni mu ga nameraval izdati, ni ga poznal. »Dampir si, kajne?« To ni bilo vprašanje, bolj opazka. »Tudi jaz sem. In na akademiji kamor te peljemo, boš srečal še veliko podobnih sebi. Ne boš več sam.«
Druga država, drug kontinent, drug jezik in popolnoma drug svet. Znašel se je v Montani, na akademiji ki mu je odprla vrata in ga notri tudi sebično zadržala. Mu pojasnila svoj obstoj, svoja pravila in se mu odprla za vprašanja, hkrati pa ga naredila za številko, mu odvzela svobodo in ga krotila pri vsem kar je počel. Spodbujala je njegov bes do strigojev in mu poskušala dopovedati da so vsi moroji kot njegova mama, da mora dati življenje zanje, tisto, ki ga sebično ni dal za starše.
»Rodil se je v Franciji. Starša so mu, pri 12-ih letih ubili strigoji, deček je uspel zbežati in se je potikal po gozdovih približno eno leto, dokler niso naši alkimisti na tistem področju dobili sporočil o manjših tatvinah in naredili raziskavo. Tja smo poslali varuhe in ga našli. Ima hude težave z spominom, verjetno zaradi napada, in dobi črno luknjo vsakič ko nekaj močno vznemiri njegovo zavest. Tih je in zadržan, ne govori velikokrat. Velikih množic se izogiba. Nič čudnega. Bolj te preseneti dejstvo, da so edine besede ki jih slišiš od njega sarkastične, žaljive ali pa opremljene z cinizmom. Vendar bo dober varuh. Pri ničemer se ne ustavi, pri ničemer ne okleva in ničesar se ne boji.«
- CONNECTIONS:
grem tvoj opis brat, ti pa mi ta čas pošlješ PM?
