aja, saj res, dampir je bil. vedno je pozabila kdo je kaj in včasih tudi zase ni vedela, da je moroj. ker ji je bilo vseeno kdo je kaj in kaj kdo zmore. dokler je tam zanjo ... prikimala je njegovemu odgovoru in ni točno vedela kaj naj reče. vsaj enega starša je imel, to je bilo verjetno dobro. in zavedla se je, kako je lahko vesela, da je imela vsaj starša, če sestre ni bilo več. "saj ni važno," je odgovorila, obrnjena stran od njega. ni hotela, da jo vidi. in tudi če bi vedel. tudi zdaj ko ve. sestre ni. ne more ji pomagati, tako pač je. vseeno pa je z mislimi spet odtavala v trenutek, ko je zvedela novico. ni verjela, ni hotela. imela jo je tako zelo rada. ni bila več ravno sposobna delati, imela je občutek, da se bo vsako sekundo zlomila. na srečo sta bila pri koncu in je hitro pospravila še tistih nekaj stvari, ki jih je bilo treba, nato pa je pogledala proti christianu, ki je očitno prav tako že končal. stopila je do njega. "samo ne povej nikomur in ne poskušaj izvedeti več, prosim." s solznimi očmi je stekla s podstrešja. drugi del zgodbe je lahko ostal neodkrit, zanj in za vse ostale. le kdo bi jo sploh še pogledal, ko bi ugotovili, kje je bila zaprta. odšla je naravnost v sobo, kjer se je zjokala in čez nekaj časa pomirila.
end
